Kaj je mobilnost?
Beseda “mobilnost” se nam zdi samoumevna, vendar ni sinonim za prevoz. Prevozništvo je osnovno prevažanje stvari in ljudi. Mobilnost je več kot to.

Mobilnost je opredeljena kot možnost gibanja in zmožnost priti z enim ali več načinov prevoza iz enega kraja v drugega za zadovoljevanje vsakodnevnih potreb. Mobilnost se osredotoča na zadovoljevanje potreb, medtem ko je promet (vključno z vozili, infrastrukturo in prometnimi pravili) instrument, ki je potreben za konkretno uresničevanje mobilnosti. Zato je mobilnost neposredna posledica družbenih dejavnosti, kot so življenje, delo, sprostitev ter proizvodnja, trgovina in potrošnja (blaga). Zaradi prostorske ločitve dejavnosti se pojavi povpraševanje po prevoznih storitvah. Vrsta prometnih storitev, ki se izbere za zadovoljitev te potrebe po mobilnosti, je rezultat političnega procesa.

Če malo poenostavimo razlago mobilnost, bi lahko rekli, da to pomeni dostop na mesta, ki so potrebna za življenje – v službo, šolo, k zdravniku, v občinske centre in parke. Toda življenje ob avtobusu, ki pride enkrat na uro, ni mobilnost. Tudi lastništvo avtomobila v mestu s preobremenjenimi avtocestami ni mobilnost. Mobilnost torej ni le dostop do enega načina prevoza. Mobilnost je možnost prevoza in kakovost teh možnosti.

Kaj je promet?

Promet sestavljajo pešci, vozila, jezdne ali pastirske živali, vlaki in druga prevozna sredstva, ki uporabljajo javne poti (ceste) za potovanje in prevoz. Prometni zakoni urejajo in regulirajo promet, medtem ko pravila cestnega prometa vključujejo prometne zakone in neformalna pravila, ki so se morda razvila skozi čas, da bi olajšala urejen in pravočasen potek prometa. Organiziran promet ima na splošno dobro določene prednostne naloge, vozne pasove in nadzor prometa v križiščih. Promet je v mnogih državah uradno organiziran z označenimi voznimi pasovi, križišči, krožišči, razcepi, prometnimi signali ali znaki. Promet se pogosto razvršča po vrstah: težka motorna vozila (npr. osebni avtomobil, tovornjak), druga vozila (npr. moped, kolo) in pešci. Različni razredi imajo lahko skupne omejitve hitrosti in služnosti ali pa so ločeni. V nekaterih območjih veljajo zelo podrobna in zapletena pravila cestnega prometa, medtem ko se druge bolj zanašajo na zdravo pamet voznikov in njihovo pripravljenost za sodelovanje.

SESTAVINE, KI SO KLJUČNE ZA KAKOVOSTNE MOŽNOSTI PREVOZA

Čas

Če traja celo večnost, da pridete do želenega cilja, potem nimate dostopa do mobilnosti. Morda ne boste vedno šli v oddaljeno trgovino z živili, če avtobus, ki vozi do nje, vedno obtiči v prometu – morda boste raje zato šli v trgovino čez cesto, čeprav tam ne prodajajo sveže hrane.

Cenovna dostopnost

Možnosti prevoza morajo biti cenovno dostopne. Če je vaša edina možnost vožnja z avtomobilom, a si ga ne morete privoščiti, nimate mobilnosti.

Varnost

Če hoja, kolesarjenje ali vožnja z avtomobilom niso varni, nimate mobilnosti. Ne boste pa verjetno uporabljali načinov, ki so nevarni.

Skratka, mobilnost je dostop. Mobilnost je možnost prevoza, na katero se lahko zanesete, da vas bo pripeljala tja, kamor potrebujete. Brez mobilnosti je prevoz nesmiseln. Cilj vsakega prometnega projekta mora biti izboljšanje mobilnosti ljudi.

VPLIV MOBILNOSTI NA URBANO OKOLJE

Mobilnost je ključna dinamika urbanizacije, z njo povezana infrastruktura pa neizogibno oblikuje urbano obliko – prostorski odtis, ki ga določajo ceste, prometni sistemi, prostori in stavbe – mest. Leta 2005 je bilo v mestih po vsem svetu vsak dan opravljenih približno 7,5 milijarde potovanj. Leta 2050 bo morda prepeljanih tri- do štirikrat več potniških kilometrov kot leta 2000 (če bodo to dopuščale cene infrastrukture in energije). V istem obdobju bi se lahko tovorni promet povečal za več kot trikrat. Reševanje izziva mobilnosti zahteva spremembo paradigme urbanističnega načrtovanja, ki spodbuja strnjena mesta in mešano rabo zemljišč kot način za povečanje dostopnosti in zmanjšanje potrebe po prevoznih sredstvih. Ker se zavedamo, da je namen mobilnosti dostop do ciljev, dejavnosti, storitev in blaga, bi moralo biti urbanistično načrtovanje osredotočeno na prebivalce, tako da bi bile funkcionalne končne točke – razlogi za potovanje – čim bližje druga drugi, kar bi zmanjšalo razdalje in potrebe po prevozu.

Zato se je treba pri načrtovanju in oblikovanju mest osredotočiti na to, kako povezati ljudi in kraje z ustvarjanjem mest, in ne zgolj na dodajanje infrastrukture mestnega prometa za povečanje pretoka ljudi ali blaga. Preprosto povedano, prebivalci mesta morajo imeti možnost, da svoje potrebe zadovoljijo s čim manj potovanji. Prav tako je treba spremeniti sedanjo globalno usmerjenost k osebnim motornim vozilom v korist bolj trajnostnih konceptov mobilnosti, kot so sistemi javnega prevoza, ki imajo veliko potniško zmogljivost in pokritost območja ter nizko porabo energije in emisije ogljika. Da bi zmanjšali odvisnost od zasebnega motornega prometa, morajo mesta razviti privlačne, dostopne in cenovno ugodne sisteme javnega prevoza, ki bodo geografsko in finančno dosegljivi vsem prebivalcem, zlasti revnim v mestih. Ker večina potovanj vključuje kombinacijo več načinov prevoza, morajo mesta zagotoviti multimodalne prometne sisteme in obravnavati vključevanje načinov prevoza kot glavni element vsake strategije mobilnosti v mestih. Na primer, visokozmogljive sisteme javnega prevoza – podzemno železnico, hitro železnico ali hitri avtobusni promet – je treba povezati z drugimi oblikami javnega prevoza, ki služijo kot napajalne storitve, da se zagotovi popolna izkoriščenost njihovih prevoznih zmogljivosti.

Mestni prostor je treba ponovno preučiti, da bi optimizirali pretok prometa, pa tudi povečali in spodbudili uporabo nemotoriziranega prometa, kot sta pešačenje in kolesarjenje. Ulice je treba prilagoditi, urediti poti za pešce, prehode in kolesarske steze. Prometna križišča je treba vzpostaviti tako, da se ustvarijo povezovalne točke med različnimi vrstami prometa, s čimer se olajša dostop do sistema javnega prevoza in razširi njegova ponudba, tako v velikih mestih, kot tudi v manjših soseskah in v vaseh.